Ko te obišče sorodnik, ki te že dolgo ni videl in je povrhu še zelo odkritosrčen, vedno lahko pričakuješ resnične komentarje. Odkrito ti postavi ogledalo in pove, kaj se je spremenilo na slabše in kaj na boljše. Tudi kdo od sorodnikov je lahko v obraz enako rdeč in zabuhel, kot je bil stari stric Andrej …

Moja teta je vsa aktivna leta svojega življenja preživela v ZDA, delala je v različnih trgovskih družbah, ukvarjala se je tudi z živilsko maloprodajo. Iz tega razloga sem dobil tudi nalogo, da jo spremljam na ogledu trgovskih polic v eni od večjih živilskih trgovin v Ljubljani.

Ogled sva pričela s tetinim obveznim obujanjem njenih spominov, kako dobra je bila domača hrana njene mladosti na Gorenjskem. Pred vstopom v trgovino je bila vidno napeta, pričakovala je ponoven stik z domovino.

Trgovina je bila velika, lepo urejena, pisana od različne plastične embalaže, v ozadju se je vrtela umirjena glasba. Teta se je lotila iskanja slovenskih izdelkov in takoj je sledil prvi šok na oddelku sadja in zelenjave. Podatki o državi porekla so ji razkrili, da imamo na policah le različne sorte domačih jabolk, vse ostalo pa je bilo iz drugih držav. Iskala je tudi domač krompir, pa celo tega ni bilo, še čebula je prišla iz Avstrije in Nizozemske. Paradižnika, pripeljanega od Španije do Maroka, je bilo res veliko, domač pa je bil le eden, za vzorec, češnjev paradižnik z rekordno ceno 17,60 evra za kilogram. Tudi najbolj enostavnega pridelka domače solate ni bilo na spregled.

Tega moja teta ni mogla razumeti in je še kar hodila od regala od regala in pregledovala deklaracije, ki razkrivajo državo porekla. Na koncu, ko je celoten oddelek že večkrat prehodila, se je skrušeno ustavila in razočarano dejala: »Ali ste res vse pozabili, kar ste nekoč že znali?«

Na oddelku z mlečnimi izdelki je bila bolj zadovoljna, tudi siri so ji bili všeč, a ker je bila prej en teden v Trstu, ni mogla razumeti, zakaj so pri nas siri občutno dražji kot pri sosedih. Enako pripombo je imela tudi za oddelek z vinsko ponudbo. Ponudba domačih vin je dobra, a zopet dražja kot v Italiji.

Ponudba govejega mesa, ki je skoraj vsa označena kot domača, slovenska, jo je malo potolažila, a kaj, ko jo je zmotilo, da mesar ni znal dobro slovensko. A na koncu se je nasmehnila rekoč, tu ste pa tako kot v ZDA, ljudje iz celega sveta pač ne govorijo čiste angleščine.

Ko ji razložim, da bo zelo težko našla ponudbo domače svinjine in da pretežna večina suhomesnatih izdelkov sloni na uvoženih prašičih, tudi znameniti kraški pršut, za katerega je pomembno le to, da se uporablja piranska sol in kraški zrak, se je zares razjezila. Svoje razočaranje je podkrepila z besedami: »Narod, ki ne zna pridelati domače hrane, ni avtonomen. Takšna država je le privesek velikih.«

Ko ji pojasnim, da je tudi lastništvo velike večine domače živilske industrije, ki obvladuje pivo, perutnino, mlekarstvo in tudi pekarstvo, v rokah tujcev, je razočaranje še večje.

Potem pa je sledilo vprašanje državljanke ZDA, a po srcu še vedno Slovenke: »Ali je vašim politikom vseeno, kakšno hrano jedo Slovenci? Kakšen pa je njihov odnos do domače hrane? Naj konzerve delajo drugi, svežo hrano pa morate pridelati sami! Drugače je to le začetek konca.«